Letošnje razširjeno svetovno prvenstvo prvič poteka s kar 48 sodelujočimi reprezentancami. Posledično je poskočilo tudi število predtekmovalnih skupin, z osem na 12. Gre novega prvaka iskati med 12 zmagovalci skupin? Zgodovina je jasna.

Zadnja leta nogomet doživlja precejšnjo ekspanzijo. Vse več tekem, vse več tekmovanj. Izjema ni niti svetovno prvenstvo, čeprav se je zdel sistem z 32 udeleženci popoln. Tako z vidika skupin in izločilnih bojev kot z vidika kvalitete, ki se je vsaka štiri leta zbrala na težko pričakovanem turnirju.

Znak, da je LeBron Dončiću že pomahal v slovo

Košarka

16:31 0

Košarka

16:31 0

Pogačar po rekord s sanjsko podporo

Kolesarstvo

15:22 3

Kolesarstvo

15:22 3

Tako smo letos že v skupinskem delu videli več tekem, kot jih je bilo na celotnem SP 2022. Šele po treh krogih skupinskega dela in kar 72 odigranih tekmah pa je bilo izločenih le 16 držav, torej tretjina uvrščenih. Velik vzorec, ki naj bi že poslal sporočilo, koga šteti v najožji krog favoritov?

The Athletic se je poigral s številkami in preveril, ali tri odigrane tekme že z veliko verjetnostjo sporočijo, kdo je pravi kandidat za svetovni naslov. Ali je nemara skupinski del pomemben zgolj z vidika, da se prebiješ naprej, ali pa vendarle obstaja korelacija med moštvi, ki turnir bolje začnejo, in končnim uspehom.

Zmaga v skupini znanilec prihodnosti

V pregled so zajeli vseh preteklih 22 svetovnih prvenstev, a so SP 1934 in SP 1938 izločili iz seštevka, saj nista imela skupinskega dela, temveč se je prvenstvo že začelo z izločilnimi boji. Od preostalih 20 dosedanjih prvakov jih je kar 16 predhodno zasedlo prvo mesto v svoji skupini. Torej je 80 odstotkov vseh svetovnih prvakov s turnirjev, ki so vsebovali skupinski del, že uvodoma zablestelo.

Kaj to pomeni, če se ozremo na SP v ZDA, Mehiki in Kanadi? Svoje skupine so osvojili Mehika, Švica, Brazilija, ZDA, Nemčija, Nizozemska, Belgija, Španija, Francija, Argentina, Kolumbija in Anglija. Glede na pretekle izkušnje je torej 80 odstotkov možnosti, da bo letošnji prvak nekdo od omenjene dvanajsterice.

Zadnjih deset prvenstev povsem favorizira zmagovalce

Če pogledamo zadnje turnirje, je razlika še bolj v korist najuspešnejših reprezentanc skupinskega dela. Vsak od zadnjih desetih svetovnih prvakov je pred tem osvojil prvo mesto v svoji skupini, zadnja reprezentanca, ki je skupinski del končala na drugem mestu in nato šla vse do konca, pa je bila Italija daljnega leta 1982.

Italijanska zasedba leta 1982 je bila posebnost. Na turnir ni prišla v vlogi velikega favorita, saj jo je pretresel stavniški škandal, zaradi katerega je bil najboljši napadalec Paolo Rossi dve leti brez reprezentančnega nogometa. Italijani so se skozi prvi del prvenstva prebili z veliko težavami, s tremi remiji. Še danes ostajajo edini svetovni prvaki, ki so se iz skupinskega dela prebili brez ene same zmage.

Denimo sama uvrstitev v finale za reprezentance, ki v skupinskem delu niso prevladovale, ni nujno nemogoča. Sedem poraženih finalistov se je do odločilne tekme prebilo, čeprav pred tem niso osvojili prvega mesta v skupini, nazadnje Francija leta 2006.

Nekaj spodbude lahko v tem najdejo tudi reprezentance, ki so se letos naprej prebile kot ene najboljših tretjeuvrščenih ekip. Argentina leta 1990 in Italija leta 1994 sta v prvem delu turnirja delovali slabo, napredovali sta šele kot srečni poraženki, na koncu pa ju je od svetovnega naslova ločila le še ena zmaga.

Manjša korelacija s popolnim izkupičkom

Prvo mesto v skupini je torej pomembno, a popoln izkupiček ni pogoj za uspeh. V vsej zgodovini svetovnih prvenstev so skupinski del s stoodstotnim plenom končali le trije poznejši prvaki: Brazilija leta 1970, Francija leta 1998 in Brazilija leta 2002. Letos so denimo vse možne točke osvojili Argentina, Francija in Mehika.

V zgodovini turnirja je popoln skupinski del uspelo odigrati le 32 reprezentancam. Od teh so le štiri prišle do finala, pet, če zraven prištejemo še Brazilijo iz leta 1950, ko se je naslov odločal v zaključni skupini.

Tudi zgodnje napredovanje ni tako velika prednost, kot se pogosto zdi. Logika pravi, da si lahko reprezentanca po dveh zmagah v zadnjem krogu privošči počitek nosilcev igre in se mirno pripravi na izločilne boje. A povezava ni posebej močna. Le pet poznejših svetovnih prvakov je imelo napredovanje dokončno zagotovljeno že po dveh tekmah. Celo Brazilija leta 1970 bi lahko po dveh uvodnih zmagah teoretično še vedno izpadla.